Francija plačuje račun politične naivnosti. Bo Evropa prepoznala opozorilo?

Francoski nemiri niso padli z neba. So sad nečesa globljega, starejšega in politično precej bolj neprijetnega, kot so pripravljeni priznati tisti, ki vsako razpravo o priseljevanju, integraciji in kulturnih konfliktih najraje odpravijo z nekaj naučenimi frazami o strpnosti, človekovih pravicah in solidarnosti. Podlaga za današnje razmere se je oblikovala pred desetletji, deloma že v kolonialnem obdobju. Francija je bila stoletja vpeta v odnose z drugimi deli sveta. Po drugi svetovni vojni je potrebovala delovno silo. Iz nekdanjih kolonij so prihajali delavci, pozneje njihove družine, za njimi pa nove generacije. Kar je bilo sprva povezano z gospodarskimi potrebami in zgodovinskimi vezmi, se je postopoma spremenilo v trajno demografsko in družbeno preobrazbo. Francija se je spreminjala. Toda ali se je bila njena politika pripravljena spremeniti tudi sama? Ali je znala pravočasno odgovoriti na vprašanje, kako različne ljudi povezati v skupnost, ki ne temelji zgolj na skupnem ozemlju in potnem listu, temveč tudi na sprejemanju skupnih pravil?